Deep shit

Datum objave: 5.05.2016 ob 23:55
Kategorija: delirium

Priznaj si, osamljena si. Ugasni mašila, odklopi čutila. Ostani sama z mislimi. Ne o tem kaj moraš, kaj je treba. Priznaj si, osamljena si. Ta trenutek nihče ne misli nate. Nihče ne ve,  da v prazno strmiš in iščeš odgovor, ki zapolnil bi nič. A tam ga ni. In kakšen odgovor sploh hočeš? Priznaj si, osamljena si. Na modrem zidu vse se blešči, vse je veselo, nihče ne trpi. Obdrži podobo, ne sme se razblinit…

To sem pred časom napisala in objavila enkrat sredi noči. Potem me je prešinilo, da bodo vsi mislili, da sem totalno v kurcu. Pa ni bilo tako, samo poskušala sem malo pesnit. No, vseeno sem objavo skrila. Zdaj sem jo objavila. Danes sem zbudila naspana, dobre volje, zadovoljna sama s sabo. Vse je bilo skoraj popolno. Pač, skoraj. Ker vedno, vedno nosim v sebi temo. Taka pač sem. Nekje na dnu mojega srca je vedno grenkoba. Spoznam fanta, se zaljubim na prvi pogled, plavam en teden v oblakih in se potem z vso silo treščim ob tla. Ja, sama sebe, zato, da ne bi padla takrat, ko tega ne bi pričakovala. Vse v življenju dobim podarjeno, za nič se mi ni treba trudit. Samo plavam počasi s tokom in pustim, da me nese, kamore me pač nese. In namesto, da bi se počutila blagoslovljeno, ker mi je v življenju tako lahko, se počutim prekleto. Ker je vse kar dobim, ne vem, okuženo… A kaj, ko se tako zelo bojim želeti si. Lažje je čakati. Ampak kaj čakam?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 5. Maj 2016 ob 23:55 in zapisano pod delirium. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !