Preden se stegnem

Datum objave: 23.04.2016 ob 22:40
Kategorija: randomness

Enkrat, v nekih drugih časih, mi je na pamet padla ideja, da sestavim seznam, kaj si želim postoriti, preden se poslovim od tega sveta. Seznam ni bil bogvekaj, ampak sem nedolgo nazaj ugotavljala, da počasi pozabljam, kaj je že bilo na njem. Preden dokončno skurim tisto možgansko celico, kjer imam to shranjeno, si bom vse skupaj zapisala.

Pa če začnem z eno, ki sem jo celo uspela izpolnit…

Stati na vrhu peščene sipine. Se razume, da v puščavi. Skoraj samoumevno je, da v Sahari. Been there, done that.

Aurora borealis. To. To hočem videt. Že kot otroka me je fasciniralo zeleno migetanje na severnem nebu, ki si ga nikakor nisem znala razložiti, teoretično pa ga nisem razumela. Če si dovolim malo romantike, ki si je ponavadi ne, je ujeti takšen pojav, nekje na mrzlem, zasneženem severu, v družbi nekoga, ki me greje s svojim telesom in z mano zre v prelivajoče nebo, najbolj romantičen trenutek, ki si ga lahko zamislim.

Tokyo. Ja to je bilo še obdobje, ko sem precej gledala anime. Tokyo, no pravzprav cela Japonska, me je fascinirala, ker me je zanimal kulturni šok, ki ga doživiš (predvidevam) ob obisku. Kulturni šoki, ki so predvsem posledica revščine in tehnološke zaostalosti v drugih deželah, me niso zanimali nikoli, ampak Japonska je pa tako čudna, obenem pa v določenih pogledih tako zelo pred nami, da me je to najbolj privlačilo. Mesto prihodnosti. In to ni mišljeno v pozitivnem smislu. Ampak tako pač, v tisto smer nekam gremo.

New York City. Zeh. Itak, kdo pa ne bi šel rad tja.

Matterhorn. Ja tega sem si pa že zelo zgodaj vsidrala v spomin. Bi rekla nekje pri 5 letih. No mogoče sem si to zdajle izmislila, ampak se mi zdi čisto verjetno. Na puzzlah je bil. Enkrat sem se že namenila gor pa je potem vreme vse skupaj zamočilo. Dobesedno. Ta bo pomoje kmalu na vrsti. No, ne vem. Se mi zdi najbolj verjeten.

Napiši scenarij. Good luck with that.

Prijavi se na avdicijo. Ok, ta ima nek kao globlji pomen. Ne gre za to, da bi želela kjerkoli nastopati, ampak gre samo za premagovanje samega sebe. Čeprav se mogoče danes zdi to komu od mojih znancev čudno, sem bila v srednji šoli rahlo sociofobična. Jokica pred tablo. Danes pa prekipevam od samovšečnosti, pardon, samozavesti. Edino rdeče lise po celem vratu me še izdajo kdaj pa kdaj.

Maraton. Ta pravi. Tega sem si pustila za kasnejša leta, ker pač maratone tečejo starejši ljudlje. Ne, ni res. Pač nič kaj prida ne treniram, zato mi še niti polovičke ni uspelo preteči. Eh bom že. Menda sem v enem letu ready.

Stoja na rokah. Ja itak.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 23. April 2016 ob 22:40 in zapisano pod randomness. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !