Usoda

Datum objave: 29.04.2013 ob 22:58
Kategorija: delirium

Ko sem bila mlada in naivna, sem verjela v usodo. Sej veste tisto, da ti je nekaj usojeno. Da ti je bilo usojeno, da se je zgodilo tako kot se je zgodilo. Ampak se mi zdi, da na tak način samo lažje opravičuješ svojo pasivnost. No, ne verjamem več v usodo. Kar je logično. Ne verjamem v nadnaravne sile, boga ali karkoli podobnega. Nedokazljive entitete me niti ne zanimajo, ne maram razglabljat o tem, ker obstoj ali neobstoj tega ali onega na noben način ne vpliva na potek mojega vsakdana. Priznam, da včasih obujem različne nogavice, da bi mi prinesle srečo, pa še to je bolj za hec, ker je pač zabavno nosit različne nogavice. Poanta? Ne verjamem v usodo, sploh pa ne verjamem, da si je nekdo usojen. Še manj pa verjamem v prince na belem konju. Razumem vse prednosti, ki jih prinaša življenje v dvoje, vem kaj je osamljenost in kako zelo se prileže dotik gole kože. Ampak vem pa tudi kako grozljivo je, ko ugotoviš, da pravzaprav ne znaš živeti sam. Da se v paničnem napadu okleneš prve rešilne bilke, ki priplava mimo in na koncu ugotoviš, da si pravzaprav ti rešilna bilka in moraš dvakrat bolj mahat, da se obdržiš nad gladino. In potem spet ugotoviš, da ti je usojeno ostati sam, ker je to za tvoj obstoj edina rešitev. In smo spet na začetku. Ne verjamem v usodo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 29. April 2013 ob 22:58 in zapisano pod delirium. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !