29.1.2004 – 6.5.2012

Datum objave: 24.05.2012 ob 20:11
Kategorija: delirium

Predzgodba je bila dolga. Zame se je vse začelo v 4. letniku gimnazije, ko sva skupaj hodila na arhitekturni tečaj. Zate? Ne vem kdaj. Prijetni so bili torkovi večeri v Ljubljani. Sporočila med dolgočasnimi urami na faksu. Nočno tipkanje prek irca :) Menda sem takrat žarela, ampak žarela sem samo zate. V kletni sobici mi ni bilo lepo. Na faksu mi ni bilo lepo. Spala sem tudi 13 ur, šla na faks za 3 ure in spet domov spat do naslednjega jutra.

Potem sva postala par. Čez 14 dni je bilo najino prvo Valentinovo. Šla sva v živalski vrt. In najin prvi spor. Odpeljal si me domov in me odvrgel pred hišo. Ker sem ti rekla, da te imam rada.

Potem so bili lepi meseci, ko so bile najine ure zapolnjene le s poljubljanjem. Enkrat sva se ga napila z vinom in si bil užaljen, ker sva samo govorila. Nisva se poljubljala. Imela sem slabo vest, ker meni je bilo tisti dan lepo. Ker sva bila tisti dan prijatelja kot sva bila prej.

Oboževal si moje telo.

Večino časa sva preživela v tvoji sobici. Skozi vrata, takoj na levo in v posteljo. Mame nikoli nisi pozdravil. Tvoje mame skoraj nikoli nisem videla. Vedno sem ostala v sobi. Skuhal si kosilo in ga prinesel v sobo. V jedilnici sva jedla dvakrat. Enkrat palačinke in enkrat testenine s pelati.

Zaprta v sobici sva ležala in se pogovarjala. Se vozila naokoli v belem cliu. Se sprehajala po Ljubljani. Velikokrat sem po faksu odšla k tebi v Kranj. Prišel si k meni vedno, ko si me želel videti.

Čez poletje sem delala, ti nisi. Učila sem se, ker sem zaradi zaljubljene sanjavosti zabluzila na faksu. Tudi ti si se veliko učil, zato sva bila oba nervozna. En dan sem prišla s kolesom v Kranj, doma mi niso več pustili avtomobila. Hotel si v casino na poker avtomat. Bil je prelep septemberski dan in ni mi dišala zakajena klet. In sva se skregala in nisva si pisala nekaj dni. Potem sem popustila in ti pisala. Prosila. Moledovala. V dežju jokala pod tvojim oknom. Odgovoril si mi z verzom.

Gledal je v njene oči. V njih je videl sebe. Potem se je zadovoljen obrnil in odšel.

Hudo je bilo. Ne vem kdaj vmes se je zgodilo še morje. Brezveze. V glavnem faks sem zabluzila, zato sem si našla službo (v casinoju) in še svoj avto sem dobila. Začel si mi pisat, skupaj smo hodili na žure, ampak se mi ni zdelo, da si želiš nazaj. Ni se mi zdelo, da si jaz želim nazaj k nekomu tako krutemu. Na koncu sva seveda spet pristala v dvojini.

Potem se sploh ne spomnim več. Ok, Exit. Začela sva plezat. Na jesen si se preselil. Vesela sem bila nove sobe, a mi ni bilo všeč kako si jo uredil (oz. kako je nisi uredil). Tudi jaz sem se preselila. V stanovanje na Linhartovi. Redko si prišel k meni. Vedno si samo tiho sedel, kjerkoli si bil. Vedno mi je bilo neprijetno zaradi tega. Nisi se hotel pogovarjati z mojimi starši, z mojimi prijatelji, s svojo mamo, s svojo sestro. Zaničeval si jih. Siva miška si mi govoril. Nisi maral mojih las. Želel si rdeče. In sem se pobarvala na rdeče, ampak barva, ki sem jo izbrala ti ni bila všeč. Tebi je bila všeč takšna barva kot so jo imele tvoje bivše. Ko sem se ostrigla, si bil še bolj nesramen. Tisto leto si ponavljal letnik. Nisva se videla toliko kot prej, ampak dostikrat sem hodila po faksu na vlak in zjutraj nazaj v Ljubljano. Vedno več sva plezala, enkrat sva šla tudi sama na morje za 3 dni. V vseh teh letih samo enkrat za 3 dni.

Potem sem imela operacijo. Cel teden na ORL, pa me nisi prišel obiskat. Obiskal si me doma, a so se ti povoji in strjena kri tako gnusili, da si kmalu odšel. Preselila sem se v študenca, kamor seveda skoraj nikoli nisi prišel, čeprav sem imela najboljše cimre na svetu. Z Leo sva se večkrat pogovarjali o tebi. In večkrat mi je rekla, da me boš nafuku. Sicer pa sva povsod tičala skupaj. Nekateri so mislili, da sem tvoja sestra. Nisi me hotel držat za roko in nisem se marala crklat pred drugimi. Kadar sva skupaj žurala, sva šla vsak po svoje. Čeprav se ne spomnim, da bi pretirano žurala. Povedal si mi za vsa dekleta, ki so ti bila všeč. Všeč ti je bila ena sošolka in ena druga ti je “rihtala” svojo frendico. Všeč ti je bila Polona. Pa ena Azijka iz nebotičnika. Meni ni bil všeč nihče. To se je začelo dogajati kasneje, a ti za nikogar nisem povedala. Nisem prenesla tvojega ljubosumja. Siva miška je počasi postala bajsika. Seveda popolnoma ljubkovalno. Funny. Vse kar sva jedla pa so bili bureki, pice in testenine. Če sem kaj skuhala, ni bilo nikoli dobro, ampak navadn. Ali zanič. Skoraj vsa moja darila so bila brezvezna. Ampak saj si jih nisva kupovala. Nisva praznovala obletnice, nisva praznovala valentinovega, božič ne, samo rojstni dan. Ker te stvari tebi nič ne pomenijo. Še rojstni dan sem izsilila. Enkrat sem ti kupila budilko, ker v sobi nisi imel nobene ure in si jo vrgel v smeti. Nisi mi hotel dati ključev od stanovanja pa mi jih je dal fotr, ker se mu ni dalo več odpirat vrat. Potem sem jih mogla vrnit, ker ti je bilo neprijetno, da jih imam. Čez čas si mi jih vseeno odstopil.

Kljub vsemu mi je bilo lepo. Yes, I am a crazy person.

Življenje v tvoji sobici me je začelo utesnjevati. Revno. Umazano. Naenkrat sem začutila, da so tvoja čustva močnejša od mojih. Postalo mi je neprijetno, ker me je ta občutek dušil. Kot da imaš samo mene. Ob vsem kar se je dogajalo v tvoji družini, odtujenost, prepiri. Brez vsega. Nisi hodil nikamor. Imela sem se za edino svetlo točko tvojega življenja. Tvoja družina zate sploh ni obstajala, sramoval si se je, nisi si priznal, da se ti zaradi tega trga srce. Vedno kamnit. Vendar si tudi ti jokal. Zatem je prišla moja otožnost. Vse je postalo sivo, dolgočasno, brezizhodno. Vse. Jok, razdraženost, brezvoljnost, zanikrnost. Želela sem si le še to, da bi tudi ti odšel in potem bi bilo popolno. Ampak nisi. Stvari so se izboljšale. Nisem več jokala, a nisem si več želela. Brez želja pa človek postane senca. Naučeni gibi, nasmehi in dotiki, prazne besede, prazno srce.

Ko si padel, sem bila otopela. Brez občutkov. Šele ko sem videla tvoj pogled poln ljubezni, me je zabolelo. Lahko bi te v trenutku izgubila in ostalo ne bi nič več. Nič. Takrat sem čutila, da bova  skupaj za vedno. Dejansko pa je bil to konec. Tebe je zadelo ponovno podarjeno življenje, mene pa je ponovno zadela realnost. Kako mine moj teden? Kako mine moj dan? Rutina, rutina, rutina. Nemoč, ker se nisi hotel preseliti, jaz pa sem bila nesrečna. Ponovno zaprta v sobici. In še Maruša. Zabavna, zapeljiva, odštekana, zanimiva, samozavestna, lepa Maruša, s čudovitim glasbenim okusom, zabavnimi prijatelji, zanimivo službo in neustavljivo željo po žuranju. Kako naj tekmujem z njo, jaz, frigidna brezveznica, ljudomrznica, siva miš, bajsika, ki dela na občini, abstinira, ker sicer vedno bruha, ima ves čas zdravstvene težave in vse, kar počne, počne zaradi Roka, ker čaka, da se bodo stvari spremenile. Namesto tvoje sobice, najino stanovanje, vsak dan zapreti oči ob tebi in jih zjutraj ob tebi odpreti, namesto žuranja, večeri v družbi prijateljev, namesto igranja igric, gledanja filmov, računalnika, pospravljanje, kuhanje, likanje. Normalno življenje. Družinska kosila. Čistoča. Brez gnusa, ko se dotikaš stvari. Brez sramu, ko nekdo vstopi.

Odločil si se ti, čeprav bi se morala jaz. Konec. Zelo elegantno. Kriva sem jaz in moja temna stran. To, da so njene stvari v sobi še preden sem uspela odnesti svoje, to ni pomembno.

In jaz? Sama. Ednina. Čudno. But I like it. In vsi drugi tudi. Nisem več senca.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 24. Maj 2012 ob 20:11 in zapisano pod delirium. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !