Ure

Datum objave: 3.09.2010 ob 21:54
Kategorija: delirium

8.10. Še malo. Ponoči sem se spet zbujala. In tokrat sem za spremembo tudi govorila. Ne vem kaj, ampak slišala sem. Zjutraj vedno ostane tisti vprašaj – nekaj sem pozabila. Potem si dejansko vzamem par minut in premislim, če v resnici res nisem. Pred tem je bilo obdobje, ko  sem se zbujala in iskala potni list. Pred tem sem se zbujala, ker sem imela občutek, da je nekdo v sobi. Jaz in spanje nisva ravno v zdravih odnosih. Kavo sem popila pred televizorjem. MythBusters. Beda. Dobro jutro. Beda. Košarka. Tunizija blage. Beda. Prestavila sem rit za računalnik. Oddala napoved za jutrišnje tekme. Prebrala mail. Poslala mail. Ne spomnim se, kaj sem počela naslednje tri ure. Niti ne vem, kdaj sem skuhala kosilo. Špageti in kupljena omaka. Mislim, da sem pred tem brala kolumne. V postelji. Po kosilu sem šla nazaj v posteljo. Skuhala sem si čaj in vzela Lekadol. Vrat sem namazala z Naklofen kremo, ampak ni pomagalo. Klicala sem Roka. Hitro sva končala.  Darji sem sporočila, da zvečer ne grem ven. Že pred kosilom. Do večera sem ležala v postelji. Na stežaj sem odprla okno in prisluškovala dogajanju zunaj. Gledala sem hribe, dokler jih niso prekrili oblaki. Potem sem spet brala. Veliki zdravstveni priročnik. Postalo je pretemno, ni se mi dalo prižgati luči. Ležala sem v temi. Rok je klical. Mikalo ga je, da bi šel na žur. Za trenutek je tudi mene prijelo,  potem pa sem v glavi odvrtela tuširanje, oblačenje in pol ure vožnje. Minilo me je že pri omari. Ne morem se odločit kaj bi oblekla. Prej je bil to ritual – izbiranje, oblačenje, slačenje, kombiniranje… Itak nisem za v družbo. Ne da se mi pogovarjat, če pa že govorim mi je žal vsake izrečene besede. Ker so butaste. Pijem raje ne, ker je naslednji dan prenaporen. Če ne pijem, je dolgčas. Če pijem, se mi utrga. Vmesne poti zame ni. Ura je šele pol desetih. Še nekaj časa bom ležala v postelji. Toliko misli je bilo danes v moji glavi. Včasih se jih nabere toliko (ali le ena zelo intenzivna), da se ustvari pritisk v lobanji. In potem si najbolj želim eno majhno luknjico na vrhu, skozi katero bi te misli uhajale ven. Evo, prav zdajle. Odprla bom okno. Mrzel zrak mi včasih pomaga.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 3. September 2010 ob 21:54 in zapisano pod delirium. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Ure”

#1

i feel you.. jest bom tut enhala pit, mogoče se bom pred tem še nehala družt :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !