Čeule

Datum objave: 23.07.2010 ob 00:15
Kategorija: omara

Sama sebi sem se zdela strašno ql, ko sem pred leti na toplo/vročo julijsko noč po Ljubljani skakala v škorenjcih. No gležnarjih. S paščki. Ob vsakem koraku so rahlo zacingljali. S frfotajočim krilom in majico brez rokavov. Potem sem si lani omislila cokle. Najbrž me je Karl videl štorkljati po Ljubljani in to ga je tako navdihnilo, da so cokle zdaj in.  Na sprehod sem jih peljala točno dvakrat. Prvič sem pot domov prehodila bosa. Od bežigrajske gimnazije do Kardeljeve. Spomnim se, da so bile moje noge strašno umazane, noč vroča kakor vsaka druga in naslenjih nekaj dni sem lahko nosila le japonke. Potem so šle drugič ven na partijo pokra. Cokle in kavbojski klobuk. Učne urice Texas hold’em-a. Brez žuljev. Od takrat počivajo v omari in obujem jih le sem tre tja za dobro počutje. Za doma. Najbrž bi tudi zimsko verzijo cokel doletela podobna usoda, tako kot vse moje čevlje, ki niso “praktični”. Ampak teli so hudi. Noro hudi. In zgledajo prejcej praktični (če prezremo visoko peto).

freepeople.com

Ko smo že pri zimi – malo jo že pogrešam. Ampak čisto, čisto malo, kadar  je edina funkcija, ki jo je moje telo sposobno opravljati,  švicanje.

Če bi bila mesto dekle, ki hodi po tlakovanih ulicah in vsak dan nosi visoke pete.

Pri meni v omari pa je pristalo tole…

Srebrni so. In rumeni. Kar je ok, ampak so vseeno ogabni. In v njih bom šla na Matterhorn, če bo vse po sreči. Ta vikend pa na testing, testing. Jeeej novim žuljem naproti.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 23. Julij 2010 ob 00:15 in zapisano pod omara. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !