Deep shit

Datum objave: 5.05.2016 ob 23:55
Kategorija: delirium

Priznaj si, osamljena si. Ugasni mašila, odklopi čutila. Ostani sama z mislimi. Ne o tem kaj moraš, kaj je treba. Priznaj si, osamljena si. Ta trenutek nihče ne misli nate. Nihče ne ve,  da v prazno strmiš in iščeš odgovor, ki zapolnil bi nič. A tam ga ni. In kakšen odgovor sploh hočeš? Priznaj si, osamljena si. Na modrem zidu vse se blešči, vse je veselo, nihče ne trpi. Obdrži podobo, ne sme se razblinit…

To sem pred časom napisala in objavila enkrat sredi noči. Potem me je prešinilo, da bodo vsi mislili, da sem totalno v kurcu. Pa ni bilo tako, samo poskušala sem malo pesnit. No, vseeno sem objavo skrila. Zdaj sem jo objavila. Danes sem zbudila naspana, dobre volje, zadovoljna sama s sabo. Vse je bilo skoraj popolno. Pač, skoraj. Ker vedno, vedno nosim v sebi temo. Taka pač sem. Nekje na dnu mojega srca je vedno grenkoba. Spoznam fanta, se zaljubim na prvi pogled, plavam en teden v oblakih in se potem z vso silo treščim ob tla. Ja, sama sebe, zato, da ne bi padla takrat, ko tega ne bi pričakovala. Vse v življenju dobim podarjeno, za nič se mi ni treba trudit. Samo plavam počasi s tokom in pustim, da me nese, kamore me pač nese. In namesto, da bi se počutila blagoslovljeno, ker mi je v življenju tako lahko, se počutim prekleto. Ker je vse kar dobim, ne vem, okuženo… A kaj, ko se tako zelo bojim želeti si. Lažje je čakati. Ampak kaj čakam?

  • Share/Bookmark

Preden se stegnem

Datum objave: 23.04.2016 ob 22:40
Kategorija: randomness

Enkrat, v nekih drugih časih, mi je na pamet padla ideja, da sestavim seznam, kaj si želim postoriti, preden se poslovim od tega sveta. Seznam ni bil bogvekaj, ampak sem nedolgo nazaj ugotavljala, da počasi pozabljam, kaj je že bilo na njem. Preden dokončno skurim tisto možgansko celico, kjer imam to shranjeno, si bom vse skupaj zapisala.

Pa če začnem z eno, ki sem jo celo uspela izpolnit…

Stati na vrhu peščene sipine. Se razume, da v puščavi. Skoraj samoumevno je, da v Sahari. Been there, done that.

Aurora borealis. To. To hočem videt. Že kot otroka me je fasciniralo zeleno migetanje na severnem nebu, ki si ga nikakor nisem znala razložiti, teoretično pa ga nisem razumela. Če si dovolim malo romantike, ki si je ponavadi ne, je ujeti takšen pojav, nekje na mrzlem, zasneženem severu, v družbi nekoga, ki me greje s svojim telesom in z mano zre v prelivajoče nebo, najbolj romantičen trenutek, ki si ga lahko zamislim.

Tokyo. Ja to je bilo še obdobje, ko sem precej gledala anime. Tokyo, no pravzprav cela Japonska, me je fascinirala, ker me je zanimal kulturni šok, ki ga doživiš (predvidevam) ob obisku. Kulturni šoki, ki so predvsem posledica revščine in tehnološke zaostalosti v drugih deželah, me niso zanimali nikoli, ampak Japonska je pa tako čudna, obenem pa v določenih pogledih tako zelo pred nami, da me je to najbolj privlačilo. Mesto prihodnosti. In to ni mišljeno v pozitivnem smislu. Ampak tako pač, v tisto smer nekam gremo.

New York City. Zeh. Itak, kdo pa ne bi šel rad tja.

Matterhorn. Ja tega sem si pa že zelo zgodaj vsidrala v spomin. Bi rekla nekje pri 5 letih. No mogoče sem si to zdajle izmislila, ampak se mi zdi čisto verjetno. Na puzzlah je bil. Enkrat sem se že namenila gor pa je potem vreme vse skupaj zamočilo. Dobesedno. Ta bo pomoje kmalu na vrsti. No, ne vem. Se mi zdi najbolj verjeten.

Napiši scenarij. Good luck with that.

Prijavi se na avdicijo. Ok, ta ima nek kao globlji pomen. Ne gre za to, da bi želela kjerkoli nastopati, ampak gre samo za premagovanje samega sebe. Čeprav se mogoče danes zdi to komu od mojih znancev čudno, sem bila v srednji šoli rahlo sociofobična. Jokica pred tablo. Danes pa prekipevam od samovšečnosti, pardon, samozavesti. Edino rdeče lise po celem vratu me še izdajo kdaj pa kdaj.

Maraton. Ta pravi. Tega sem si pustila za kasnejša leta, ker pač maratone tečejo starejši ljudlje. Ne, ni res. Pač nič kaj prida ne treniram, zato mi še niti polovičke ni uspelo preteči. Eh bom že. Menda sem v enem letu ready.

Stoja na rokah. Ja itak.

  • Share/Bookmark

31

Datum objave: 3.10.2015 ob 14:58
Kategorija: randomness

Enaintrideset je moja srečna številka. Fino je imet eno številko na zalogo, kadar se moraš na hitro spomnit ene številke. Čeprav je 31 mogoče malo previsoka in zato malo nepraktična. Razlog, da je 31 moja kao srečna številka, je epizoda South Parka Red Man’s Greed, zato temu dajem res velik pomen. Je pa 31 tudi moja trenutna starost. Glede na prej navedno lahko sklepam, da je 31. mogoče moje srečno leto, čeprav teoretično teče že moje 32. leto. Samska, ne tako kmalu tudi brezposelna, s culo na rami, upajoče zrem čez planke. Tako je to in sploh ne rečem, da je slabo, samo zdi se mi, da bi se moralo zgoditi pred desetletjem. Resno, najraje bi šla nazaj v času in si dala en šamar. No zdaj naj bi šla. Če gredo stotisoči, zakaj ne bi šla jaz? Svetlopolta, fizično spospobna, univerzitetno izobražena EUropejka brez otrok, še jezik malo izpilim pa sem pomoje v precej boljšem položaju kot velika večina migrantov, ki jih poleg tega, da niso svetlopolti, no mogoče malo bolj fizično sposobni, po vsej verjetnosti manj izobraženi, neEUropejci, z otroki in družinami, ki so jih pustili na vojnih območjih ali begunskih taboriščih ali v revščini, brez znanja jezika, muči še to, da so po vsej verjetnosti tako ali drugače verni. No v glevnem, grem se še jaz pridružit tej selitvi narodov. Kar me najbolj razdvaja je vprašanje Iti in se ne vrniti? ali Iti za kratek čas in se vrniti? Zaenkrat prevladuje tale ta druga varianta. Ne glede na to, da je trajalo skoraj 20 let, da sem sama sebi dovolila imenovati se Slovenka (najbrž precej pogosta dilema tistih, ki jih “ta pravi” Slovenci ne priznavajo kot Slovence), sem tipično slovensko rada zacementirana v temle svojem radiju 30 kilometrov. Rada srečujem svoje bivše sošolce na random placih, rada poklepetam s starši svojih prijateljev iz otroštva, rada pogledam male luštne otročičeke, ki se en za drugim valijo iz maternic mojih sovrstnic, rada imam propadajoča stara mestna jedra, ki se počasi prebujajo iz sna, rada imam gozdove, kjer lahko nabiram gobe, potoke, iz katerih lahko pijem, jezera, kjer lahko plavam in gore, kjer poznam skrite stezice in skalne police. A ne glede na vse našteto vseeno moram iti, ker obstaja pa še 101 ne maram. Ampak o teh se mi pa ne da pisat.

  • Share/Bookmark

Standardi 2.0

Datum objave: 31.07.2015 ob 09:01
Kategorija: randomness

Nočem izpasti prasica, ampak odločila sem se, da si moram določit standarde za moje prihodnje dogodivščine. Čisto tako za foro. Valda se zarečenega kruha največ poje, ampak vsej 5 minut sem si vzela in premislila, kaj me pravzaprav na tipih privlači in kaj me ne.

1. 185 cm. Najmanj.

2. ITM 19-22. Suhec.

3. Lepi lasje. Ker jih je fino božat.

4. Lepi zobje. Ker ne maram, da kdo skriva svoje zobe.

5. Lepo grajen (tanki gležnji, ozek pas, mišice…). Ne vem kaj je s temi gležnji, ampak me res moti, če niso tanki. Ostalo pa itak mora bit.

6. Ne ali zelo rahlo poraščen od pasu navzgor.

7. Odprte glave.

8. Izkušen oz. zrel oz. nekje na mojem nivoju, kar se tiče življenjskih spoznanj.

9. Inteligenten, po možnosti s formalno izobrazbo, ki to potrjuje.

10. Nekonvencionalen smisel za humor.

Ok to so tiste ta glavne zadeve, je pa še cel kup drugih, ki jih preferiram, ampak so preveč specifične. Na koncu pa itak šteje cel paket. V bistvu na koncu nič ne šteje, če se ga živalsko napijem. V bistvu je brezvezen tale post.

Alexandra Skarsgarda se recimo ne bi branila.

Takole sem jo nazadnje odnesla. Eh naivna dvajseta. Če bi ponovno delala seznam, bi bil tak:

1. En normalen tip.

Sorry punce, ampak mi je pač všeč kromosom Y, kaj čem.

  • Share/Bookmark

Short stories or Why I like Facebook

Datum objave: 11.08.2013 ob 03:00
Kategorija: randomness

.

  • Share/Bookmark

Usoda

Datum objave: 29.04.2013 ob 22:58
Kategorija: delirium

Ko sem bila mlada in naivna, sem verjela v usodo. Sej veste tisto, da ti je nekaj usojeno. Da ti je bilo usojeno, da se je zgodilo tako kot se je zgodilo. Ampak se mi zdi, da na tak način samo lažje opravičuješ svojo pasivnost. No, ne verjamem več v usodo. Kar je logično. Ne verjamem v nadnaravne sile, boga ali karkoli podobnega. Nedokazljive entitete me niti ne zanimajo, ne maram razglabljat o tem, ker obstoj ali neobstoj tega ali onega na noben način ne vpliva na potek mojega vsakdana. Priznam, da včasih obujem različne nogavice, da bi mi prinesle srečo, pa še to je bolj za hec, ker je pač zabavno nosit različne nogavice. Poanta? Ne verjamem v usodo, sploh pa ne verjamem, da si je nekdo usojen. Še manj pa verjamem v prince na belem konju. Razumem vse prednosti, ki jih prinaša življenje v dvoje, vem kaj je osamljenost in kako zelo se prileže dotik gole kože. Ampak vem pa tudi kako grozljivo je, ko ugotoviš, da pravzaprav ne znaš živeti sam. Da se v paničnem napadu okleneš prve rešilne bilke, ki priplava mimo in na koncu ugotoviš, da si pravzaprav ti rešilna bilka in moraš dvakrat bolj mahat, da se obdržiš nad gladino. In potem spet ugotoviš, da ti je usojeno ostati sam, ker je to za tvoj obstoj edina rešitev. In smo spet na začetku. Ne verjamem v usodo.

  • Share/Bookmark

Smooth operator

Datum objave: 2.11.2012 ob 11:07
Kategorija: delirium

Potem, ko so me vso zjeb*** v največjem nalivu odložili pred hišo, sem se komaj zvlekla po stopnicah v toplo stanovanje. Tuša sem bila potrebna tako ali tako, torej je bil neizbežen. Lahko bi se oblekla v pižamo in v mehki postelji prebrala tistih zadnjih 100 stani Plesa z zmaji, ampak ne k nisem pussy! Raje sem navlekla nase svoj wonderwomanlateks in zimske škornje, kilo pudra (sem že omenila, da sem bila prekrokana) in dva šprica parfuma (ki je btw popolnoma brez pomena, če greš na Metelkovo). Zunaj je lilo na polno, možgane sem imela popolnoma mehke, sploh ne vem kako točno sem prišla do Ljubljane, ampak sumim, da ima Rdeča Raketa skrivnega avtopilota. Ok, sem si rekla, danes ne bom pretiravala. Sem ravno prejšnji teden »reševala« eno mlado punco, jaz si pa tega v teh letih ne morem privoščit. Dame pač ne ležijo na tleh gotove. Sicer menda tudi piva ne pijejo, ampak jebat ga, jaz sem pila pivo (čeprav ga ne maram). Sem srečala soseda. Vedno sem vesela, kadar srečam soseda, ker je fajn. Potem je prišel mimo en fant. Je bil dokaj v redu – zgovoren pa eno dobro zgodbico je povedal, ampak sem se raje odpravila v Galo halo, ker je ura le bila že precej pozna. Tko no, muzka me ni ravno na rit vrgla. Preveč u easy zame. In potem sem se spomnila, da sem na Drum’n'bass konferenci! Valda, hudo, grem drugam. Ch0 je bil bolj po mojem okusu. Sicer me niti ne zanima okolica, kadar se mam fajn, ampak vseeno včasih pogledam okrog sebe. Joj sami mladi fantje, očitno so punce bolj občutljive na vremenske razmere. Ampak tudi znane obraze se še vedno sreča. Ko sem se za prvo silo naplesala, je bil spet čas za strateški premik. In zunaj je snežilo! V gh je zadeva postala bolj zanimiva, zato sem se uguzila med plesoči folk in začela še sama brusit pete. In jaz to delam zelo… khm… ekspersivno. Ian Curtis style (dnb version). Tako zelo ekspresivno, da sem ubogemu fantu za hrbtom skoraj prebila arkado. Zaradi udarca je bil najbrž tako neprišteven, da se mi je hitel opravičevat. Sem mu razložila, da je krivda povsem moja in da mene čisto nič ne boli glava. Mimo je prineslo fanta z vhoda (dobra zgodbica), ki je mojo zgovornost očitno malo napak interpretiral (sovražim, kadar se to zgodi) in me je začel grabit za roke in (kao) plesat z mano. Neeee! Tega jaz ne počnem. Ne plešem v paru. Razen kadar… ma bom o tem kdaj drugič. Sem mu iztrgala roke iz prijema, ampak ni odnehal. Joj, sem se že bala, da bom mogla bit nesramna, kar res ne maram bit. Rešil me je fant za mojim hrbtom (prebita glava) in me odpeljal stran, ker se mu je zdelo, da rabim pomoč. Uaaauuu, skoraj princ na belem konju. In tisti večer mi je moj bivši, bivši fant rekel, da sem princeska. Princ in princeska. Sva šla s princem za šank in ven na čik. Na svetlobi sem si ga lahko malo bolj ogledala. Lepi lasje, lepo oblečen, suhcan, ne ravno prave velikosti, ampak s čudovitimi zobmi. Mogoče so bili tako lepi zaradi brade, ki mu je sicer pristajala, sam pa ni bil preveč zadovoljen z njo. Ampak ga nisem vprašala kakšno stavo je izgubil, da se ne sme obriti do marca. Bla, bla, bla, bla bla… mi je postalo jasno, da sem mu všeč. Vse lepo in prav, saj je bil tudi on meni, ampak sem si rekla, kaj koji k**** se spet zapletam v neke brezvezne scene na žurih. Pride mimo znana faca, bla, bla, bla, se obrnem in princa ni več. Ok sem si rekla, grem vsaj lahko spet malo poplesat sama. V ch0 na odlom. Včasih se res vprašam, če sem normalna, kakšno muzko to poslušam. Nazaj v gh. In še vedno je bil tam in vesela sem ga bila. Povedal mi je kako mu je ime. Uroš. In on je uganil moje. Jasna. Držal mi je dežnik, ko sva zunaj kadila in plačal mi je pijačo (kar je meni res nenavadno, ker sem svojemu bivšemu vedno jaz plačevala pijačo). V glavnem, pravi gentleman. And a gentleman never kisses and tells. No pa saj se je zgodba končala precej srednješolsko (moja srednja šola, ne vem kaj počnejo dandanes). Poljub za slovo in je odšel. Jaz pa nazaj odplesat še par epileptičnih napadov, poklepetat s sosedom, popit 1,5 l vode in potem počasi odcikcakat do prenočišča. Zjutraj sem se pa spomnila, da me ni vprašal za telefonsko. Damn.

  • Share/Bookmark

Standardi

Datum objave: 18.07.2012 ob 19:50
Kategorija: randomness

Nočem izpasti prasica, ampak odločila sem se, da si moram določit standarde za moje prihodnje dogodivščine. Čisto tako za foro. Valda se zarečenega kruha največ poje, ampak vsej 5 minut sem si vzela in premislila, kaj me pravzaprav na tipih privlači in kaj me ne.

1. 185 cm. Najmanj.

2. ITM 19-22. Suhec.

3. Lepi lasje. Ker jih je fino božat.

4. Lepi zobje. Ker ne maram, da kdo skriva svoje zobe.

5. Lepo grajen (tanki gležnji, ozek pas, mišice…). Ne vem kaj je s temi gležnji, ampak me res moti, če niso tanki. Ostalo pa itak mora bit.

6. Ne ali zelo rahlo poraščen od pasu navzgor.

7. Odprte glave.

8. Izkušen oz. zrel oz. nekje na mojem nivoju, kar se tiče življenjskih spoznanj.

9. Inteligenten, po možnosti s formalno izobrazbo, ki to potrjuje.

10. Nekonvencionalen smisel za humor.

Ok to so tiste ta glavne zadeve, je pa še cel kup drugih, ki jih preferiram, ampak so preveč specifične. Na koncu pa itak šteje cel paket. V bistvu na koncu nič ne šteje, če se ga živalsko napijem. V bistvu je brezvezen tale post.

Alexandra Skarsgarda se recimo ne bi branila.

  • Share/Bookmark

Čudovit dan je bil

Datum objave: 18.06.2012 ob 10:15
Kategorija: randomness

Sobotno popoldne sej je začelo v kavarni Kino Dvora s kavico in manikuro. Nohtki so postali pastelno zeleni in so se čudovito ujemali z žirafo. Krila so frfotala, ko smo jo mahnile proti Taboru. Stojnice z rabljenimi oblačili so bile lepa kulisa, ampak se mi ni zdelo, da bom dejansko kaj tudi kupila, ker nekako ni bilo ničesar v mojem stilu. Dokler nisem zagledala prelepe srebrne oblekice, ki pa je na žalost že romala v druge roke. Sramežljivo sem stopila do stojala z oblekami in začela brskati. In jo našla. Belo, čipkasto, s kratkimi rokavi, brez dekolteja, zelo zelo mini. V Londonu nikoli nisem imela poguma, da bi kupila second hand oblačila, ker so se mi vse stvari zdele umazane in stare. Tu pa je bilo vse čisto in lepo. Kupila sem oblekico in srajčko. Všeč mi je bilo, da sta se dekleti, ki sta prodajali, res razveselili mojega nakupa. Mahnile smo jo naprej, še malo pogledale kaj vse se ponuja, ampak me ni nič več navdušilo. Krilo, ki sem ga nosila, mi je ves čas drselo z bokov. Še dobro, da sem si kupila oblekico! Navlekla sem jo nase kar na ulici in pospravila krilo v torbo. Bele, pikčaste in pobuškane noge sicer niso najboljša podlaga za mini, ampak jebeš to. Vseeno bolje kot izgubiti kiklo sredi ulice. Potem smo šle na rojstnodnevno zabavo. 40 let Vala 202. Pred vhodom smo še oklevale ali naj vstopimo ali ne. Malo se moram popravit, nismo prišle na zabavo, ampak na dan oprtih vrat. Darja ve, kateri dan v tednu je po tem, kdo jo zjutraj zbuja prek radijskih valov. Jaz poslušam radio zjutraj, ko se peljem v službo, edino in samo Val 202 (ok priznam, da včasih tudi Slo 1). Anja je pač mogla zraven. Kmalu po tem, ko smo vstopile, smo dobile private tour po prostorih Radia Slovenija. Z zelo prijetnim »vodičem«. Vizualno zelo prijetnim.  Zelo zelo prijetnim. Kaj vse je povedal, se ne spomnim, ker sem samo premlevala, kakšne bedarije sama govorim. Eh, malo sem zarjavela, kar se flirtanja tiče. Nismo mogle viset na radiu cel dan, ker moramo dajat vtis mentalno zdravih oseb, ne pa treh najstnic, ki zasledujejo Karolija (prispodoba seveda, nihče nikogar ne zalezuje, da ne bo pomote), zato smo nadaljevale ljubljansko popoldne na Čopovi. Potem, ko smo napolnile trebuščke z mehiško jedačo in pijačo, smo jo mahnile še na Špico na Red bull Flugtag. Sprehod do tja je bil čudovit. Polno zanimivih ljudi, ki posedajo ob Ljubljanici, vse lepo in urejeno, lepa dekleta in seveda tudi lepi fantje. Tri leta že nisem več v Ljubljani, ampak sem začutila domotožje. Redbulovi frfotači so pritegnili orgomno gledalcev, nam pa se ni dalo v gnečo, zato smo kar obsedele ob reki. Preden smo nadaljevale dan, smo skočile še v Namo po rdeče vino, kjer je na blagajni delala najprijaznejša prodajalka. Tisto vino smo potem popile na splavu pod Žitnim mostom iz lepih steklenih kozarcev, ki jih je prijazno ponudil natakar v sosednji restavraciji, kamor smo nesli odpret flašo. Ker je bilo ob reki malo hladno in smo bile že ob prvem obisku povabljene nazaj na večerni koncert na Valu 202 (in še na Foursquare smo tam zalotili eno mlajšo sestrico, ki naj bi se doma učila za izpite) in še spotoma do železniške je, smo šli mimo, ampak koncerti so se že zaključili, brez vabil pa ni bilo mogoče vstopiti. Škoda, ker mislim, da bi mi šlo koketiranje po 3 dcl vina precej bolje od rok. Čudovit dan je bil.

  • Share/Bookmark

29.1.2004 – 6.5.2012

Datum objave: 24.05.2012 ob 20:11
Kategorija: delirium

Predzgodba je bila dolga. Zame se je vse začelo v 4. letniku gimnazije, ko sva skupaj hodila na arhitekturni tečaj. Zate? Ne vem kdaj. Prijetni so bili torkovi večeri v Ljubljani. Sporočila med dolgočasnimi urami na faksu. Nočno tipkanje prek irca :) Menda sem takrat žarela, ampak žarela sem samo zate. V kletni sobici mi ni bilo lepo. Na faksu mi ni bilo lepo. Spala sem tudi 13 ur, šla na faks za 3 ure in spet domov spat do naslednjega jutra.

Potem sva postala par. Čez 14 dni je bilo najino prvo Valentinovo. Šla sva v živalski vrt. In najin prvi spor. Odpeljal si me domov in me odvrgel pred hišo. Ker sem ti rekla, da te imam rada.

Potem so bili lepi meseci, ko so bile najine ure zapolnjene le s poljubljanjem. Enkrat sva se ga napila z vinom in si bil užaljen, ker sva samo govorila. Nisva se poljubljala. Imela sem slabo vest, ker meni je bilo tisti dan lepo. Ker sva bila tisti dan prijatelja kot sva bila prej.

Oboževal si moje telo.

Večino časa sva preživela v tvoji sobici. Skozi vrata, takoj na levo in v posteljo. Mame nikoli nisi pozdravil. Tvoje mame skoraj nikoli nisem videla. Vedno sem ostala v sobi. Skuhal si kosilo in ga prinesel v sobo. V jedilnici sva jedla dvakrat. Enkrat palačinke in enkrat testenine s pelati.

Zaprta v sobici sva ležala in se pogovarjala. Se vozila naokoli v belem cliu. Se sprehajala po Ljubljani. Velikokrat sem po faksu odšla k tebi v Kranj. Prišel si k meni vedno, ko si me želel videti.

Čez poletje sem delala, ti nisi. Učila sem se, ker sem zaradi zaljubljene sanjavosti zabluzila na faksu. Tudi ti si se veliko učil, zato sva bila oba nervozna. En dan sem prišla s kolesom v Kranj, doma mi niso več pustili avtomobila. Hotel si v casino na poker avtomat. Bil je prelep septemberski dan in ni mi dišala zakajena klet. In sva se skregala in nisva si pisala nekaj dni. Potem sem popustila in ti pisala. Prosila. Moledovala. V dežju jokala pod tvojim oknom. Odgovoril si mi z verzom.

Gledal je v njene oči. V njih je videl sebe. Potem se je zadovoljen obrnil in odšel.

Hudo je bilo. Ne vem kdaj vmes se je zgodilo še morje. Brezveze. V glavnem faks sem zabluzila, zato sem si našla službo (v casinoju) in še svoj avto sem dobila. Začel si mi pisat, skupaj smo hodili na žure, ampak se mi ni zdelo, da si želiš nazaj. Ni se mi zdelo, da si jaz želim nazaj k nekomu tako krutemu. Na koncu sva seveda spet pristala v dvojini.

Potem se sploh ne spomnim več. Ok, Exit. Začela sva plezat. Na jesen si se preselil. Vesela sem bila nove sobe, a mi ni bilo všeč kako si jo uredil (oz. kako je nisi uredil). Tudi jaz sem se preselila. V stanovanje na Linhartovi. Redko si prišel k meni. Vedno si samo tiho sedel, kjerkoli si bil. Vedno mi je bilo neprijetno zaradi tega. Nisi se hotel pogovarjati z mojimi starši, z mojimi prijatelji, s svojo mamo, s svojo sestro. Zaničeval si jih. Siva miška si mi govoril. Nisi maral mojih las. Želel si rdeče. In sem se pobarvala na rdeče, ampak barva, ki sem jo izbrala ti ni bila všeč. Tebi je bila všeč takšna barva kot so jo imele tvoje bivše. Ko sem se ostrigla, si bil še bolj nesramen. Tisto leto si ponavljal letnik. Nisva se videla toliko kot prej, ampak dostikrat sem hodila po faksu na vlak in zjutraj nazaj v Ljubljano. Vedno več sva plezala, enkrat sva šla tudi sama na morje za 3 dni. V vseh teh letih samo enkrat za 3 dni.

Potem sem imela operacijo. Cel teden na ORL, pa me nisi prišel obiskat. Obiskal si me doma, a so se ti povoji in strjena kri tako gnusili, da si kmalu odšel. Preselila sem se v študenca, kamor seveda skoraj nikoli nisi prišel, čeprav sem imela najboljše cimre na svetu. Z Leo sva se večkrat pogovarjali o tebi. In večkrat mi je rekla, da me boš nafuku. Sicer pa sva povsod tičala skupaj. Nekateri so mislili, da sem tvoja sestra. Nisi me hotel držat za roko in nisem se marala crklat pred drugimi. Kadar sva skupaj žurala, sva šla vsak po svoje. Čeprav se ne spomnim, da bi pretirano žurala. Povedal si mi za vsa dekleta, ki so ti bila všeč. Všeč ti je bila ena sošolka in ena druga ti je “rihtala” svojo frendico. Všeč ti je bila Polona. Pa ena Azijka iz nebotičnika. Meni ni bil všeč nihče. To se je začelo dogajati kasneje, a ti za nikogar nisem povedala. Nisem prenesla tvojega ljubosumja. Siva miška je počasi postala bajsika. Seveda popolnoma ljubkovalno. Funny. Vse kar sva jedla pa so bili bureki, pice in testenine. Če sem kaj skuhala, ni bilo nikoli dobro, ampak navadn. Ali zanič. Skoraj vsa moja darila so bila brezvezna. Ampak saj si jih nisva kupovala. Nisva praznovala obletnice, nisva praznovala valentinovega, božič ne, samo rojstni dan. Ker te stvari tebi nič ne pomenijo. Še rojstni dan sem izsilila. Enkrat sem ti kupila budilko, ker v sobi nisi imel nobene ure in si jo vrgel v smeti. Nisi mi hotel dati ključev od stanovanja pa mi jih je dal fotr, ker se mu ni dalo več odpirat vrat. Potem sem jih mogla vrnit, ker ti je bilo neprijetno, da jih imam. Čez čas si mi jih vseeno odstopil.

Kljub vsemu mi je bilo lepo. Yes, I am a crazy person.

Življenje v tvoji sobici me je začelo utesnjevati. Revno. Umazano. Naenkrat sem začutila, da so tvoja čustva močnejša od mojih. Postalo mi je neprijetno, ker me je ta občutek dušil. Kot da imaš samo mene. Ob vsem kar se je dogajalo v tvoji družini, odtujenost, prepiri. Brez vsega. Nisi hodil nikamor. Imela sem se za edino svetlo točko tvojega življenja. Tvoja družina zate sploh ni obstajala, sramoval si se je, nisi si priznal, da se ti zaradi tega trga srce. Vedno kamnit. Vendar si tudi ti jokal. Zatem je prišla moja otožnost. Vse je postalo sivo, dolgočasno, brezizhodno. Vse. Jok, razdraženost, brezvoljnost, zanikrnost. Želela sem si le še to, da bi tudi ti odšel in potem bi bilo popolno. Ampak nisi. Stvari so se izboljšale. Nisem več jokala, a nisem si več želela. Brez želja pa človek postane senca. Naučeni gibi, nasmehi in dotiki, prazne besede, prazno srce.

Ko si padel, sem bila otopela. Brez občutkov. Šele ko sem videla tvoj pogled poln ljubezni, me je zabolelo. Lahko bi te v trenutku izgubila in ostalo ne bi nič več. Nič. Takrat sem čutila, da bova  skupaj za vedno. Dejansko pa je bil to konec. Tebe je zadelo ponovno podarjeno življenje, mene pa je ponovno zadela realnost. Kako mine moj teden? Kako mine moj dan? Rutina, rutina, rutina. Nemoč, ker se nisi hotel preseliti, jaz pa sem bila nesrečna. Ponovno zaprta v sobici. In še Maruša. Zabavna, zapeljiva, odštekana, zanimiva, samozavestna, lepa Maruša, s čudovitim glasbenim okusom, zabavnimi prijatelji, zanimivo službo in neustavljivo željo po žuranju. Kako naj tekmujem z njo, jaz, frigidna brezveznica, ljudomrznica, siva miš, bajsika, ki dela na občini, abstinira, ker sicer vedno bruha, ima ves čas zdravstvene težave in vse, kar počne, počne zaradi Roka, ker čaka, da se bodo stvari spremenile. Namesto tvoje sobice, najino stanovanje, vsak dan zapreti oči ob tebi in jih zjutraj ob tebi odpreti, namesto žuranja, večeri v družbi prijateljev, namesto igranja igric, gledanja filmov, računalnika, pospravljanje, kuhanje, likanje. Normalno življenje. Družinska kosila. Čistoča. Brez gnusa, ko se dotikaš stvari. Brez sramu, ko nekdo vstopi.

Odločil si se ti, čeprav bi se morala jaz. Konec. Zelo elegantno. Kriva sem jaz in moja temna stran. To, da so njene stvari v sobi še preden sem uspela odnesti svoje, to ni pomembno.

In jaz? Sama. Ednina. Čudno. But I like it. In vsi drugi tudi. Nisem več senca.

  • Share/Bookmark